Ko se je Hana v 9. razredu vsa navdušena pridružila MEPI-ju, sem si rekla »OK, spet nekaj, kar pač želi preizkusiti«. Ko mi je razložila, da to vključuje prostovoljstvo (s pomočjo sošolcem in drugim je bilo to že del njenega življenja), veščino (tudi tega je bilo kar nekaj v njenem življenju in me ni skrbelo), šport (hahaha, s tem mi je polepšala dan, ker kljub temu, da se je do takrat preizkusila v marsikaterem športu, nobenega ni prav zares vzljubila, če ne štejemo rolanja za zabavo in je aktivni šport kontinuirano tri mesece zvenel kot res dobra šala dneva) in odpravo (»Kaj?!« no pohajkovanje s samooskrbo po gozdu brez odraslih s kompasom in zemljevidom, to zagotovo ni moj otrok). Zaradi drugega dela obveznosti MEPI-ja sem bila o Hanini priključitvi v dvomih in malce v skrbeh, priznam. A ker otroka vzgajam v veri, da nas izzivi bogatijo in kalijo, da so ovire zato, da najdemo pot čez njih in ne čakamo, da jih nekdo umakne, predvsem pa, da je življenje ena sama velika izkušnja, ki naj bo čim bolj slikovita, raznovrstna ter da je čisto v redu reči »To ni zame. Ne zmorem.«, ko si to poskusil narediti, ko si v to vložil vsaj pikico časa, truda, dobre volje, razmisleka, sem dvome zadržala v sebi in Hano spodbudila k sodelovanju. Spodbujam jo še danes, ko jo lahko na njeni MEPI poto tudi občudujem, pohvalim, predvsem pa brez zadržkov, pomislekov povem, da je z MEPI-jem pridobila ogromno življenjskih izkušenj (tako dobrih kot tudi malo manj dobrih, ki so za življenje ravno tako potrebne), spoznala in aktivno sodelovala s celo paleto ljudi (timsko delo in komunikacija z vrstniki, odraslimi), česar sicer ne bi v takem obsegu, spoznala svoje psihične in fizične meje in se jih naučila sprejeti in premagati. Predvsem pa se je naučila zastavljati cilje, načrtovati, evalvirati, se ustaviti in razmisliti ter šele potem nadaljevati (energična in polna idej kot je, ima na tem področju sicer še vzpone in padce). Uživa v odpravah in ko jo gledam, kako jo le-te bogatijo kot človeka v odnosu do narave, soljudi in sebe, uživam tudi jaz. Prostovoljstvo je ostalo del njenega življenja in verjamem, da bo tako za vedno, saj vidim, kako veliko ji pomeni, kako z njim živi, kako pri tem doživlja sebe in druge. Trudi se celo s športom, ki je njena sicer najšibkejša točka, ampak cenim vložen trud. Skratka, MEPI kot ga imam možnost spoznavati preko svoje hčere, je odlično dopolnilo formalnega izobraževanja in bi ga kot takega priporočala vsakemu mladostniku.
Helena Kokot Bujanović
