MEPI. Beseda, ki sem jo prvič slišala nekega popoldneva v dijaškem domu. Ideja o predstavitvi mi je takoj postala všeč, saj so nam ga predstavljali v času, namenjenem za učenje. Mislila sem si: »Super, še ena dolgočasna stvar, na kateri bom polovico časa klepetala in odštevala minute do konca … Potem pa gremo na večerjo!«
Čeprav nikoli nisem imela ravno slabih ocen, me šola ni pretirano zanimala. Pravzaprav sem se večino časa dolgočasila, učila pa le toliko, da sem izdelala. Zakaj bi se “piflala” nepravilne glagole pri angleščini ali računala odvode in integrale? Rajši sem šla kam animirat otroke, se s filmi učila novega tujega jezika ali pa se preprosto le družila z različnimi ljudmi. In ravno tak izbor dejavnosti mi je med drugim ponujal MEPI. Sklenila sem poskusiti.
Nikoli mi ni bilo žal. Ne le da sem se srečala s številnimi stvarmi, še odkrila sem, kdo sem in kaj želim početi v življenju. Ugotovila sem, da res nisem “za pisarno”, temveč za delo z ljudmi. Delo pa mora biti razgibano – čim širše kot greš v razmišljanju, tem boljše mi je. Zato študiram teološke in religijske študije, kjer širim svoja obzorja, naslednje leto pa bom šla študirat še specialno in rehabilitacijsko pedagogiko. Tako bom izpolnila svojo željo po delu z ljudmi.
Toda to je le ena izmed stvari, zaradi katerih mi ni žal, da sem se pridružila MEPI-ju … Teh je toliko – od lepih spominov do vseh kompetenc, ki so dobrodošle tudi kasneje v življenju in pomagajo dobiti službo (komunikacijske veščine, delo v timu) – da lahko o tem govoriš ure in ure.
Star latinski pregovor pravi Aut viam inveniam, aut faciam. Vedno bom našla svojo pot ali jo naredila. To je v prvi vrsti meni dal MEPI in to je tisto, kar da vsakemu, ki si le upa pristopiti.
Kako MEPI vidijo tisti, ki niso v njem?
Iti v srednjo šolo, se priključiti novi športni ekipi, postati prostovoljec – vse to so izzivi, ki te oblikujejo v zrelo odraslo osebo. Toda to je dolgotrajen proces, poln upanja in obupavanja. Marsikdo se zaradi slednjega prepusti toku do te mere, da izgubi sebe ter pade v nezaželjen svet. Iz tega razloga se je veliko šol, pa tudi kakšen dijaški dom, priključilo programu MEPI. Ta pomaga razvijati samozavest in samozavedanje mladih. Tako vsaj mi, MEPI, predstavljamo sebe.
Kako pa nas vidijo zunanji opazovalci?
Mama dveh udeležencev Jerica Smodej Bohanec razmišlja: »Sem zelo navdušena zaradi vsebin, ki jih ponujajo in ima neko rdečo nit. Vodi namreč mladega človeka po poti srčnosti, vztrajnosti, doslednosti. Želela pa bi si, da bi bilo v slovenskem prostoru vsaj malo bolj ovrednoteno v družbi.«
Anja Lorber, nekdanja dijakinja dijaškega doma Antona Martina Slomška pravi: »Menim, da je MEPI odlična priložnost za mlade, da se poglobijo v odkrivanje in razvijanje svojih talentov. Prav tako so mi pri MEPI-ju všeč aktivnosti v naravi, ki mlade učijo o življenju v sožitju z naravo.«