Slovenijo je 14. in 15. maja obiskalo njegovo kraljevo veličanstvo princ Edward, grof Wesseški, kamor ga je povabil predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor, ki je tudi pokrovitelj programa MEPI v Sloveniji. Udeležil se je več dogodkov, dva pa smo sooblikovali Mepijevci, in sicer dogodka z naslovom »MEPI Urban Tribe« in »World Ready for Jobs of the Future«.
Princa Edwarda sem prejšnji teden videla trikrat in vsakič v popolnoma drugačni luči. V času svojega gostovanja v Sloveniji, ki so ga poimenovali »Friends: Slovenia and United Kingdom«, se je namreč udeležil treh dogodkov, na katerih smo bili prisotni tudi Mepijevci. Najbolj me je nasmejal odziv enega izmed Mepijevcev, ki je po obisku prišel do mene, me ves prestrašen pogledal v oči, potem pa se nasmehnil: »Saj je … navaden človek.« Menim, da je prav to tisto, kar me je pri njem najbolj navdušilo. Nasmejanost in klepetavost – pri udeležencih se je ustavil in se pogovoril prav z vsakim, dokler niso bili nestrpni že vsi, uradno spremstvo in novinarji okoli njega. Preprostost, ko je na presenečenje vseh zakorakal pod šotor, kjer so se mladi udeleževali delavnic in brez obotavljanja stopil naravnost v blato. Suknjiču in čevljem navkljub je naredil korak naprej v premočeno, shojeno in popolnoma blatno tivolijsko travo, da bi lahko govoril z udeleženci. In njegove kravate. Morda o tem ne bi smela govoriti, ni dovolj uradno, ampak to je stvar, ki me je pri njem navdušila najbolj. Mačja rdeče-modro-bela kravata, ki jo je nosil v torek in pasja rumeno-modra, v kateri smo ga lahko videli v sredo. Kako malo je potrebno, da izstopaš. Da si del mladih, ki jih zastopaš. Da si hkrati njegovo kraljevo veličanstvo in »navaden človek«. Pripravljen na svet, del njega.
V torek je skupaj z britansko ambasadarko Sophie Honey na ljubljanskem gradu gostil Queen’s Birthday Party, ki je tokrat sprejel nekaj več kot petsto gostov, med njimi tudi Nacionalni urad MEPI ter zdajšnje in nekdanje Mepijevce, ki so k programu največ doprinesli. Tako smo se tam s princem srečali tudi nekateri dijaki naše šole. Dogodek je bil namenjen druženju pomembnejših slovenskih osebnosti, ki sodelujejo z Veliko Britanijo, in je bil za vse ambiciozne dijake, ki so se ga lahko udeležili, neverjetna priložnost. Sreda se je začela popolnoma drugače in najbolj delavni so se v Tivoliju kljub dežju zbrali že ob šestih zjutraj. Dogodek so organizirali Mepijevci, ki so ga naslovili »Urbano pleme MEPI« in na katerem so se družili in povezovali udeleženci programa iz vse Slovenije. Kasneje se je princ takoj izpod dežja preselil v Grand hotel Union, kjer je potekala konferenca na temo neformalnega učenja z naslovom »Pripravljeni na poklice prihodnosti«, ki so se je udeležili izbrani Mepijevci, njihovi mentorji, Nacionalni urad MEPI ter podjetja, ki lahko mladim preko neformalnega učenja doprinesejo največ. Na okrogli mizi so sodelovali njegova kraljeva visokost princ Edward, predsednik uprave NLB, Blaž Brodnjak, državna sekretarka Ministrstva za izobraževanje, zdravje in šport, Martina Vuk, in ravnatelj Gimnazije Celje-Center, Gregor Deleja, ki MEPI predstavlja tudi na drugih dogodkih. 118 udeležencev s področja gospodarstva, ki so se udeležili okrogle mize, je ob zaključku podpisalo manifest #worldready (več o manifestu si lahko preberete TUKAJ).
Sem v sredo zvečer vsa izmučena obležala v postelji kljub šolskim obveznostim, ki so me čakale naslednji dan (in sem jih opravila zjutraj)? Ja. Sem vsake toliko na dogodkih potožila o neprespanosti in mrazu? Ja. Sem vsakih pet sekund konference pogledovala k svojim stopalom, boječ se, da smrdijo po pohodnih čevljih, ki sem jih imela obute pol ure prej? Oh, ja. Bi vse skupaj ponovila? Zagotovo. Pa ne zato, ker bi spoznala princa. Ja, vsak dogodek posebej se mi je zdel kot nagrada, Urbano pleme še posebej, saj MEPI tokrat ni nagradil le zlatnikov, ampak prav vsakega za to zaslužnega udeleženca, ki ga je motiviral tudi za naprej in mu pokazal, da je to, kar dela, prav, ter da je lahko del nečesa večjega. Spoznala sem nove ljudi, začutila adrenalin organizatorjev okoli sebe in pritisk vseh protokolov, se uspela za trenutek celo sprostiti, predvsem pa sem se počutila kot del skupnosti, počutila sem se delovno, koristno, uspešno. Pomembno. Počutila sem se pripravljena na svet.
Hana Bujanović Kokot