Vedno znova se rada ozrem na začetek; na začetek moje MEPI poti. Začela sem jo pisati v 2. letniku na Gimnaziji Celje-Center. Brez pomislekov lahko rečem, da je bila to ena izmed najboljših življenjskih odločitev. Nikoli si nisem mislila, da bom s programom toliko pridobila. Glavni povod, da sem se odločila za to pot, je bilo predvsem dejstvo, da sem na šolo prišla v drugi polovici 1. Letnika. Bila sem nekako vržena v novo okolje in glavni cilj je bil pridobiti vse ocene in se čim hitreje prilagoditi na novo okolje, v katerem pa časa za ustvarjanje prijateljstev ni bilo veliko. Ko sem se udeležila predstavitve program, sem bila navdušena. Ponudil mi je vse tisto, kar sem potrebovala – prijateljice/sošolke, s katerimi so bili vsi koraki, vzponi in padci lažji. Ker pa je MEPI več kot le pustolovske odprave, mi je ponudil, da sem postala bolj aktivna tudi na ostalih področjih. Eno izmed njih pa me je še posebej prevzelo, in sicer prostovoljstvo. Bila je ena izmed treh veščin, ki sem jo vzljubila. Vzljubila sem jo tako, da je iz obveze kaj kmalu prerasla v rutino.
Ker sem zelo rada v stiku z ljudmi, je bil glavni cilj, da sem si izbrala nekaj, kar bi vključevalo delo z ljudmi. Na bronasti stopnji sem se odločila za delo v domu za ostarele v Slovenskih Konjicah. Moj namen je bil, da vzpostavim stik z ostarelo osebo, ji prisluhnem in poskušam popestriti njeno bivanje v domu. Vsak teden sem obiskovala dve starejši gospe (sostanovalki), se z njima pogovarjala, šla na sprehod ali pa igrala družabne igre. Ena izmed njiju me je prosila, če bi lahko njenemu nepokretnemu bratu odnesla darilo. In tako sem pričela obiskovati še njega. Ne znam opisati nasmeška na njegovem obrazu ob vsakem obisku.
V tretjem letniku, torej na srebrni stopnji programa, sem se odločila, da bom pomagala v Splošni bolnišnici Celje. Vsak teden sem obiskovala paciente na dermatološkem oddelku. Glavni namen je bil, da prisluhnem ljudem, jih razvedrim in jim vsaj nekoliko popestrim bivanje v bolnišnici. To je bilo tudi leto ko sem dopolnila 18 let, zato sem si lahko izpolnila svojo željo in šla sama v tujino kot prostovoljka. Šest tednov sem preživela v Azerbajdžanu in Gruziji. Bila sem animatorka in učiteljica angleščine v poletnem kampu za otroke, prav tako pa sem vodila pogovorne krožke v angleščini. To je bila zagotovo ena izmed najbolj norih in nepozabnih izkušenj, kar sem jih doživela. Na zlati stopnji pa sem se odločila, da bom delala kot prostovoljka v Osrednji knjižnici Celje. Dodelili so mi projekt z naslovom Znaš nauči drugega. V okviru tega projekta učim starejše osebe uporabe telefona in računalnika. Prav tako pa v času počitnic vodim družabne igre za otroke.
Prostovoljstvo je eno izmed področij, ki obsega širok spekter. Razvoje se iz želje po pomoči drugim in največja nagrada, ki jo oseba za svoje delo prejme, niso priznanja, ampak nasmeški, zadovoljstvo in občutek, da si naredil nekaj dobrega. MEPI mi je ponudil možnost, da sem našla nekaj, kar me veseli. Daje mi potrditev, da niso samo ocene tiste, ki štejejo; da obstajajo ljudje, ki potrebujejo pomoč; da je življenje polno vzponov in padcev, ki pa jih lahko, tako kot na odpravi, premagamo in odidemo iz situacije kot zmagovalci. Predvsem, če imamo ob sebi dobre ljudi, ob katerih smo še bolj motivirani za delo.
Prostovoljstvo lahko samo doživiš. Ne moreš ga opisati. So trenutki sreče, žalosti, napora, jeze, dvomov. Ampak na koncu lahko potrdim, da MEPI prostovoljska izkušnja ni le prostočasna aktivnost, ampak je način življenja. Nauči te sodelovanja, sočutja, potrpežljivosti in pripomore k temu, da postaneš boljša oseba.
Sara Vrečko,
Gimnazija Celje-Center