Neotesanec! Kaj te niso v šoli nič naučili?

11.09.2018

Prejšnji teden sem imel čast, da sem v skavtski uniformi povezoval podelitev zlatih priznanj MEPI, katerega prejemnik sem bil tudi sam. V osrednjem delu dogodka sem vodil pogovor  s štirimi prejemniki zlatih priznanj prejšnjih generacij, ki že nekaj časa bijejo bitko na trgu dela. Prepričan sem, da je marsikatera učiteljica v dvorani malce zavihala nos, saj so gostje iskreno govorili o tem, kako jim je šola povzročala samo frustracije, vse ostalo pa so morali storiti sami.

Resnici na ljubo, neka forma oziroma oblika izobraževanja je pomembna, sploh če hočemo ustvarjati družbo enakih možnosti. Vsi otroci naj bi šli čez isti učni načrt z enako usposobljenimi učitelji. Če želimo biti člani družbe, moramo znati brati in pisati v več jezikih in usvojiti osnove znanstvenega načina razmišljanja na različnih znanstvenih področjih. Drugače smo lahko še tako ustvarjalni, pa ne bomo ničesar dejansko ustvarili. Tega sporočila nam na formalni podelitvi  priznanj za neformalno izobraževanje ni uspelo posredovati, zato se mnogim učiteljem opravičujem.

Sam sem imel v šoli zelo veliko dobrih učiteljev, ki so znali odgovarjati z vprašanji in molčati ob pravem trenutku, da so morali moji možgani sami zagnati proces razmišljanja. Znali so biti strogi, ker so vedeli, da mi ne bo nič bolje, če bom zadovoljen z manj znanja. Seveda pa obstaja dobršen del učiteljev, ki so se vdali mlačnosti in slepo sledijo učnemu načrtu, saj jim tako nihče (razen otrok) ne more nič očitati; varni so pred hudobnimi starši, ki želijo le ‘najboljše’ za svojega otroka. In tukaj bi lahko rekli, da je družba enakih možnosti splavala po vodi, saj večina zaposlenih v šolstvu, vztrajno teše iz mladih vse, kar ni v učnem načrtu. Preprosto nimajo časa za nič drugega. Tisti, ki pa se zavedajo dodane vrednosti izkustva, pa največkrat za to žrtvujejo svoj prosti čas in ogromno ‘živcev’.

‘Ampak šola mora bit’, zato da se otrok nauči družbenih veščin, pogovarjanja, mreženja, tihe hierarhije, spoštovanja starejših in tako dalje. Pa je šola, ta neverjetno otesana oblika zapiranja otrok v učilnice, res dober prostor, da se otrok nauči, kako sploh obstajati v družbi? Lahko bi rekli, da je dostikrat kar realno okolje: zmaga najbolj prilagodljiv, zunanji izgled določa družbeni status, napake so najhujše zlo, razred pa ni skupnost, temveč zgolj skupek posameznikov, ki delajo za svoje interese in dobijo lepa priznanja, ob prizadevanju  za skupne interese pa jih dobijo po glavi. Vsega tega se mladi v šoli zelo hitro naučijo. In učitelji, ki bi lahko bili svetla iskrica v tej temi, nekaj kar spodbuja razvoj, so uokvirjeni s pravili do te mere, da spodbujanje ustvarjalnosti pri otrocih včasih spominja na že prav herojska dejanja, ki jih danes mnogi starši spretno zatirajo.

Vsako posploševanje je slabo, a je hkrati nujno, da naši ubogi homo sapiens možgani sploh lahko mislijo svet. Šola je slaba, skavti so dobri, MEPI je nekje vmes – ni res. Vse je v ljudeh; mentorji so tisti, ki naredijo razliko. Tako kot so naredili razliko moja profesorica geografije, profesorica slovenščine, učiteljica matematike, profesorji na fakulteti, moj skavtski voditelj pri volčičih, duhovni asistent na prvem tečaju za vodnike, odgovorni inštruktor na skavtski šoli življenja v naravi, koordinatorka MEPI tropa in navsezadnje tudi dekleta iz Nacionalnega urada MEPI. Mladi dobre zglede požiramo in ljudje, ki so v življenju zrasli, so nam zanimivi. Četudi se nočemo naučiti ničesar, se ob ljudeh, ki jedo življenje z veliko žlico, takoj vprašamo o svoji poti in kako zanimiva bi lahko bila z malce truda.

Mlad človek ni neumen, še predobro razbere, kdo živi z iskrico v očeh in kdo životari in sledi pravilom zgolj zato, da ne bi bil izločen. Zato mislim, da lahko Slovenija sledi Finski v fenomenološkem načinu izobraževanja, vpelje MEPI v vse šole, ustanovi obvezno skavtstvo in taborništvo, pa bodo otroci še vedno vlekli iste lekcije iz istih ljudi. Ja kje pa smo, če učiteljica prizna srebrno stopnjo programa MEPI otroku samo zato, da ne bo odnehal in bo sedaj lahko šel na zlato. V lovu na diplomice? To šteje pri zaposlitvi, mar ne? Saj zato pa smo skavti prvi partnerski urad, da bodo tudi naši skavti za svojo osebno rast dobili diplomice, saj si jih zaslužijo!

Nikakor! Nobeno priznanje ne doda mlademu človeku ničesar. Toda vse izkušnje, ki so jih vodile do tega priznanja, so neizpodbitni gradniki identitete mladega uma. Šola ali steg ‘lahko proizvedeta’ tudi do 50 zlatih prejemnikov zlatega priznanja MEPI, a če se vse vrti samo okoli bližnjic in količine priznanj, s katerimi se lahko bahajo, bodo ti ‘gradniki družbe’ slednjo zgolj zavirali in oteževali goli obstoj ljudi na Zemlji. Mladi ne potrebujejo nazivov, potrebujejo izzive. Izzive v učilnicah, na taborih, odpravah, projektih, v veščinah,v prostovoljstvu in v športu; ob izzivih pa ljudi, ki so jim pri tem zgled in potrdilo, da se rast izplača. Zato zame glavna stvar ni značka ali diploma, temveč moj  indeks dosežkov MEPI. Ljudje, ki so mi kot mentorji dajali vsakdanji zagon, in njihova opisna priznanja so tista resnična skica obdobja v življenju, ki mu lahko rečem moja MEPI pot.

Razlika je zgolj v tem, ali se je ta leseni mentor ali dijak vsak dan malce obtesal vseh ‘napak’ in se zdaj kot leseni zidak prilega v veliki zid, ki mu pravimo družba, ali pa se je odločil, da bo osebnostno rasel in začel zalivati svoje korenine, začel poganjati male vejice, ki so vsaka zase malce drugačne, in začel ustvarjati pravi mali neotesani gozdiček družbe. Za družbo je verjetno najboljše neko zdravo razmerje med enim in drugim. Ne vem,  kakšno je to razmerje, ampak stavim, da je asimetrično.

Zato, dragi voditelj/voditeljica, učitelj/učiteljica, mentor/mentorica, vse je na tebi. Izobraževanje mladine je izredno častno delo in naj ti noben sistem te časti ne vzame. Rasti v človeka z veliko začetnico, rasti v vse smeri, rasti zato, ker je rast užitek in strast, rasti, ker je to odgovorno! In otroci te bodo prerasli.  

Gašper Stojc

skavtsko ime: Neustavljivi volk