Ljudje vedno znova iščemo zatočišča in nasvete pri tistih, ki imajo podobne težave kot oni sami. Ideja, da moramo vsi biti popolni in da je bolje, da se s težavami soočamo sami, ker tako rekoč izpademo »močni«, je čisto zgrešena. Nihče izmed nas ni popoln in prej, ko spregledamo svoje napake in se z njimi sprijaznimo, tem bolje bo.
Ne glede na to, da se o duševnem zdravju vedno več govori, je to še vedno tema, ki se je, če se le, da izognemo. Bodi si, ker ne znamo pomagati, menimo, da se “o teh zadevah ne govori” ali pa smo samo prestrašeni. Prav iz tega razloga se mi zdi, da je pomembno, da o svojih izkušnjah spregovorimo in si medgeneracijsko pomagamo.
Sama se že dolgo borim, da bi zares spregovorila o težavah. Na trenutke samo sebe sprašujem: “Zakaj se sekiram? Mi je res tako slabo? So moje težave res pomembne?” Ne glede na ta vprašanja pa še vedno trpim posledice.
Ne vem, kako je pri drugih, ampak pri meni se je zares začelo v 4. razredu osnovne šole. Vedno sem rada tekmovala z drugimi in recimo, da sem bila “prava perfekcionistka”. Vse je moralo biti popolno, in ko ni bilo, se mi je zdelo, da se je svet podrl. Večkrat sem se začela nekontrolirano tresti in se jokati. Bilo me je izredno strah neuspeha. Zato sem moje tako rekoč ambicije pretvorila v nekakšno obsesijo. Začela sem enačiti svojo samopodobo s tem, kakšen je bil učni uspeh. Če sem dobila manj kot 5, sem poiskala način, kako lahko sama sebe kaznujem za neuspeh. Z leti so te težave narastle, kar se je tudi poznalo pri vsakdanjih opravilih.
V tem blogu se veselim, da bom z vami delila svoje izkušnje in upam, da bom s svojo zgodbo pomagala čim več ljudem.
Anonimna