Litva 2018 (MEPI in Erasmus+)
Izčrpane sedimo na terminalu mednarodnega letališča v Vilni in se trudimo, da ne bi pogledovale proti tabli z odhodi in prihodi letal, na kateri nam v oči bode napis »delayed«. Nekatere izmed deklet so že v tretje odšle na lov za spominki v duty-free shop, da bi se malo zamotile, ostale jemo pravkar kupljene sendviče. Odpovedali so nam let na Dunaj in zdaj namesto tega letimo najprej v Varšavo, od koder bomo nadaljevale v Frankfurt in se proti večeru vrnile v domačo Slovenijo. Vsaj načrt je tak. Naše letalo poljske letalske družbe LOT zamuja že pol ure, čez pet minut po srednjeevropskem času pa naj bi se začelo vkrcanje na naslednje letalo iz Varšave. Vse smo živčne razvaline, samo še tega se manjka, da naše letalo strmoglavi ali pa nam nekje na poti izgubijo prtljago. Le kako smo se znašle v tej mučni situaciji?
V nedeljo, 29. julija, smo se kranjske gimnazijke in mepijevke Katarina Šipec, Sara Tišler, Gaja Nemanič, Nuša Šimnovec, Hana Bujanović Kokot in Ronja Čeferin odpravile v Litvo, kjer smo pod mentorstvom Tatjane Cvetko zastopale Slovenijo na enotedenskem projektu Sharp mind – Strong voice. Projekt je potekal v okviru Mednarodnega priznanja za mlade (Duke of Edinburgh’s International Award) in programa Erasmus plus. Poglavitni cilj projekta je bil spodbujati kritično mišljenje in strpnost do drugih ljudi pri mladih, se naučiti objektivnega razmišljanja ter prvin kvalitetnega novinarstva. Natančno smo se posvetili problemu beguncev in migrantov, človekovim pravicam, propagandi v medijih, stereotipom ter trenutnemu političnemu stanju v Evropi in na svetu. V projektu so sodelovale štiri države, poleg Litve in Slovenije še Češka in Slovaška.
V nedeljo navsezgodaj zjutraj smo se torej z velikimi kovčki, še vse krmežljave, z zaspančki v kotičkih oči in skuštranimi lasmi zbrale na ljubljanskem letališču. Oddale smo prtljago in si v čakalnici privoščile jutranjo kavo. Najprej smo letele z našo letalsko družbo Adria Airways na Dunaj, od koder smo z Austrian Airlines nadaljevale v litvansko prestolnico Vilno. Še pred pristankom me je ob pogledu skozi okno spreletela misel, kako enolična je litvanska pokrajina. Ena sama ravnina s številnimi jezeri, med katerimi se bohotijo borovi in brezovi gozdovi. Z letališča smo se z avtobusom odpeljali na podeželje, v vasico Daugirdiškės, kjer smo skupaj z Litvanci, Čehi in Slovaki preživeli ves teden. Začeli smo z nekaj spoznavnimi igrami ter se nato porazdelili po mednarodnih sobah, tako da ni svojih sostanovalcev nihče vnaprej poznal, a smo se čez teden zelo spoprijateljili. Zvečer smo se skupaj odpravili k jezeru, kjer smo se prijetno ohladili po vročem dnevu.
Vsako jutro smo se ob 8.30 zbrali na travniku pred hišo za (obvezno) jutranjo telovadbo, ob devetih smo imeli zajtrk. Ob 10.00 smo začeli z delavnicami, ki so trajale do dopoldanske malice ob pol dvanajstih. Nato je sledilo še malo delavnic, ki so trajale do 13.00, ko je bil čas za kosilo. Do pol štirih smo imeli program po urniku, nato popoldansko malico, potem smo spet delali do pol šestih, ko smo imeli refleksijo v nacionalnih skupinah, ob šestih smo večerjali. Skratka, veliko smo jedli, se smejali, vročično debatirali o problemih v svetu, spet jedli… Po večerji smo imeli naprej delavnice ali pa smo organizirali zabavne večere. Okoli 23.00 smo se odpravili spat.
Delavnice smo udeleženci večinoma pripravili sami, teme smo si porazdelili vnaprej, tako smo imeli vsi približno enako število nalog. Gaja in Ronja sva bili zadolženi za organizacijo mednarodnega spoznavnega večera, kjer se je morala vsaka izmed držav predstaviti na zabaven in sproščen način. Mi smo na primer za vse spekle orehovo potico. Vsaka izmed držav je imela svojo stojnico, na katere smo razstavili značilne prigrizke, pijačo in spominke posamezne države. Bila je prima pogostitev.
Sara in Katarina sta nam predstavili geopolitiko. Pravzaprav gre za stanje svetovne politike, ki se trenutno ukvarja s številnimi problemi, ki smo jih po skupinah obravnavali na podlagi vnaprej podanih vprašanj, ter se trudili zanje poiskati čim bolj ugodno rešitev. Hana in Nuša sta imeli za nalogo predstaviti teorije zarot in propagando. Preizkusili smo se v kahootu o poznavanju resničnih in lažnih teorij zarot ter po skupinah izdelali nekaj poskusnih propagandnih plakatov na podano temo.
V četrtek smo imeli organiziran izlet v Trakai in Vilno. Trakai je mestece, zgrajeno ob jezeru, sredi katerega se bohoti grad z rdečimi opečnatimi zidovi. Tu živi posebno ljudstvo, imenovano Karaiti. So litvanska narodna manjšina s komaj 290 predstavniki, vendar imajo svoje zakone in od države neodvisno vlado. Ko smo si ogledali Trakai, smo se odpeljali proti prestolnici. Tam smo si med opravljanjem nalog, ki so nam jih zastavili Litvanci, po mednarodnih skupinicah ogledali znamenitosti Vilne. Proti večeru smo se vrnili v Daugirdiškės.
Zadnji dan je morala vsaka država pripraviti zaključni video in napisati dva članka v povezavi z eno izmed podanih tem. Zvečer sva Gaja in Ronja opravili še evalvacijo, vsak udeleženec pa je za celotedensko trdo delo prejel Youthpass, potrdilo za opravljen projekt. Preživeli smo čudovit teden, spletla so se številna nova prijateljstva in sedem dni je bilo kar premalo časa za druženje in zabavo. Na ponedeljkovo jutro smo se s težkim srcem, a lepimi spomini, poslovili.
Tako smo se torej slovenska dekleta znašla na mednarodnem letališču v litvanski prestolnici. Sprijaznile smo se že s tem, da ne bo nič z ogledom Dunaja. Na srečo so končno začeli z vkrcanjem na naše letalo v Varšavo. Na Poljskem bomo morale teči, če želimo ujeti let v Frankfurt.
Ko zaključujem s pisanjem, sedim doma, živa in zdrava. Na koncu se je vendarle vse srečno izšlo. Letalo k sreči ni strmoglavilo. Tudi izgubljeno prtljago smo že dobile nazaj. V Varšavi smo res tekle kot nore, da smo ujele let. Vmes smo sredi čakalnice naletele na presenečeno ekipo Slovaške, bilo je nekaj navdušenih krikov in hitrih objemov, nato smo že tekle naprej. Še v zadnjem trenutku smo vse zadihane prišle na »gate« številka 45. V Frankfurtu smo končno naletele na nekaj domačih besed in znani logotip Adrie. Zadnji let je potekal mirno, okoli desete ure zvečer je naše letalo pristalo na domačih tleh. Kljub izgubljeni prtljagi smo bile vesele, da smo se vrnile v našo prelepo Slovenijo med gore in reke, za sabo pa pustile čudovite spomine na litvansko vasico Daugirdiškės in ljudi, ki smo jih tam spoznale.
Ronja Čeferin