Ko so nam v 9. razredu osnovne šole predstavili program MEPI, se je vse skupaj slišalo izredno zabavno in pustolovsko, vendar sem se vseeno odločila, da se programu ne bom pridružila. Menila sem, da bom za to porabila preveč svojega dragocenega časa, namenjenega gledanju raznih filmov in nanizank.
Nato sem vstopila v gimnazijo in s tem dobila nove sošolce ter prijatelje. Med njimi je bila tudi moja sedanja najboljša prijateljica Manca, ki je svoje popoldneve preživljala prav tako ”koristno” kot jaz. Na gimnaziji so nam ponovno predstavili program MEPI in zamikalo naju je, da bi se mu pridružili. Hoteli sva se preizkusiti na odpravah, pridobiti nove veščine, pomagati drugim, predvsem pa svoj prosti čas preživljati zunaj in bolj aktivno. MEPI-ju sva dahnili usodni ”da” in začelo se je. Moram priznati, da sem bila kar malo vznemirjena, saj do takrat nisem imela nobenega hobija, prav tako pa moja fizična pripravljenost ni bila ravno na visokem nivoju.
Na začetku mi je bilo kar težko, saj nisem bila navajena obšolskih aktivnosti, zdaj pa sem imela kar tri: šport, veščino in prostovoljstvo. Zdelo se mi je, da sem vedno zaposlena in nimam več prostega časa zase. Vendar se nisem zavedala, da je bil prav ta čas, porabljen za MEPI, čas zame. Po samo nekaj tednih opravljanja novih aktivnosti sem imela več energije, postala sem bolj organizirana, odgovorna, zaradi prostovoljstva pa sem se počutila boljši človek.
Nekaj posebnega pri MEPI-ju pa so seveda odprave. Kljub temu da je odprava na bronasti stopnji najkrajša, je bila zame najtežja. Bila sem brez izkušenj in tako sem spakirala čisto preveč hrane in oblačil. Lahko si predstavljate, kaj to pove o nahrbtniku. Komaj sem čakala konec odprave in prav nič se nisem zabavala. Če z mano na odpravi ne bi bilo prijateljice Mance, bi verjetno odnehala. Toda na srečo sva bili v tem skupaj. Spodbujali sva se in si govorili, da je treba potrpeti in začeto tudi dokončati. Vesela sem, da nisva obupali. Vsako odpravo je bilo lažje in zabavneje. Čeprav so bile odprave daljše, je bil nahrbtnik vedno lažji. Z izkušnjami sem točno vedela, kaj potrebujem in kaj lahko ostane doma. Postala sem veliko manj razvajena in tako začela ceniti običajne stvari, kot sta topla postelja in tuš.
Celotna izkušnja MEPI se je zaokrožila na slavnostni podelitvi zlatih priznanj na Brdu. S prijatelji smo skozi posnetke in simpatične slike podoživeli trenutke z odprav in obujali lepe spomine. Še posebej so me navdihnili govori dobitnikov zlatih MEPI-priznanj iz prejšnjih let, ki so sedaj odrasle in uspešne osebe. Delili so svoje izkušnje in razložili, kako jim je MEPI pomagal pri njihovi življenjski poti, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za naprej.
Biti MEPI-jevec je torej res nekaj posebnega. Postaneš samozavestnejši, bolj organiziran, aktivnejši, pomagaš pomoči potrebnim, predvsem pa spoznaš, kako pomembno je sodelovanje v skupini. Zaveš se, česa vsega si sposoben in kje lahko svoje znanje še nadgradiš ter ga uporabiš v praksi. MEPI te resnično spremeni, pripravi na življenje in ti popestri šolska leta.
Če bi mi rekli, naj vse skupaj še enkrat ponovim, bi to storila brez odlašanja!
Kaja Kuernt, prejemnica zlatega priznanja MEPI
Gimnazija Kranj