Anja Rozoničnik, vzgojiteljica in voditeljica odprav v Dijaškem domu Antona Martina Slomška Maribor
Moram priznati, da mi kot voditeljici odprav ni dolgčas. Četudi je trasa za brončke in srebrnike bolj ali manj enaka, so oni vsako leto drugačni in občudujem njihovo ustvarjalnost. Ko mislim, da poznam že vse točke, kjer bi se lahko izgubili, najdejo oni še kakšno novo, vklopijo program »Gremo mi po svoje« in potem se začne adrenalinsko pričakovanje in opazovanje. Bodo ugotovili, da so se zmotili? Jih bo potrebno ustaviti? Če sem čisto iskrena, je nekaj lepega in zabavnega v tem, da se v vsaki odpravi skriva kakšen nov izziv.
Spomnim pa se naše prve poskusne srebrne odprave … Vedela sem, da bodo srebrniki morali sprejeti še en dodaten dan fizičnega napora in da bo to sprememba, ker so imeli kljub razlaganju, da je srebrna odprava daljša in bolj naporna, v glavi izkušnjo bronaste odprave. In nekateri izmed njih so ob naporu že na bronasti odpravi ponavljali nekaj podobnega kot: »Še 8 ur in pride mami. Tuš, postelja, nič nahrbtnika …« V resnici sem bila presenečena, da so se nekateri odločili za srebrno stopnjo in takrat nisem razumela, zakaj. No, kakorkoli, odločili so se in se odpravili na srebrno poskusno odpravo. Že prvi večer, ko so se zavedli, da mami še ne pride danes in niti ne jutri, ampak pojutrišnjem, je kakšne med njimi zgrabila žalost. Ne gre za to, da bi bilo vzdušje slabo. Ekipa je bila med seboj povezana in tudi klima je bila sproščena, v zraku razigranost in smeh … Toda nad vsem tem je pri nekaterih viselo vprašanje: »Zakaj mi je že tega treba?« Ponudila sem jim tudi možnost, da končajo, ampak jih je kljub vsemu vleklo dalje. Pričakovala sem, da se bo drugi in tretji dan stanje izboljšalo, a se žal ni … In še danes se s težo spomnim njihovega prihoda na cilj poskusne odprave. Težki, mrki pogledi, pri nekaterih objokane oči in izjave, kot so: »Jaz ne grem na kvalifikacijsko odpravo!« Spomnim se dijakinje, ki ni rekla ničesar, ampak se je samo usedla v avto staršev in si želela domov. Gledala sem to polomijo. Težko mi je bilo, ko sem jih videla razočarane in izmučene. Ni moj namen, da jim povzročam bolečino. In takrat se je tudi v moje srce vrinilo vprašanje: » Zakaj mi je že tega treba?«
Bile so poletne počitnice in med drugim sem pregledovala traso za kvalifikacijsko odpravo. Ob tem me je spremljal spomin na poskusno. Uživala sem v lepotah Pohorja in mislila na razočarane srebrnike. Ali ima sploh smisel, da pripravljam traso, če tako ali tako nimajo želje po kvalifikacijski odpravi? Ali ima smisel, da namesto ob morju, kjer bi lahko bila, hodim po hribih in razmišljam o odpravi? Vztrajnost, čut za odgovornost, upanje … poimenujte, kakorkoli že hočete … Pripravila sem, kar je bilo potrebno pripraviti za odpravo, in ker pravijo, da upanje umre zadnje, upala, da se bodo od vseh srebrnikov našli vsaj 4 in šli na kvalifikacijsko. Toda ob vsem tem sem se prvič tudi resno vprašala: »Kaj jaz pridobim z vsem tem?« Ko sem prišla na Jezerski vrh in Ribniško jezero, sem se zavedla, da odkrivam čudovite kraje in uživam v lepoti, razgledih … Če ne bi bilo treba, mislim, da se sama kar tako ne bi odpravila in žal bi mi bilo, če tega ne bi videla. No, to je že nekaj za v mojo malho.
Novo šolsko leto in nekaj dni pred odpravo … V srcu mnogih bitka. Na koncu se odločijo vsi razen dveh fantov, ki zaradi drugih obveznosti ne moreta. To dijakinje še bolj potre: »Same ne zmoremo.« A trma je včasih dobra stvar. Vseeno se odločijo in odpravijo na odpravo. Tokrat so solze že na začetku, ko nahrbtnik prebudi spomine. Srce ni kamen in najraje bi jih poslala domov k mamici, dobri hrani in postelji, ampak si prigovarjam: »Anja, bodi tiho. Naj se same odločijo.« Biti poleg in nič narediti je včasih najtežje, je pa najbolj vzgojno (zanje in zame, če sem iskrena). Kompas, zemljevid in se odpravijo. Tudi kvalifikacijska odprava je bila zanje zelo težka, toda med drugim sem, ko sem sedela nekje v grmovju ob poti in jih spremljala, zaslišala: »Pa saj tale MEPI ni tako slaba stvar, v bistvu je tukaj prav lepo!« Za konec so punce še zgrešile zadnjo točko in se morale tik pred ciljem odločiti, ali se vrnejo ali končajo … Res jim ni bilo prizanešeno. Odšle so do zgrešene točke in nato do cilja. Utrujene, na koncu z močmi so odvrgle nahrbtnike in popadale po tleh … Toda v njihovih očeh … Težko ubesedim, ampak v njih je bila takšna moč, ponos, živost. Uspelo jim je! Ni me sram priznati, da sem se tudi jaz s ponosom ozrla nanje in res sem bila hvaležna, da ni zmagal hotel mama, ampak izziv, ki boli, a prinaša več življenja, okus dostojanstva, zdrave samozavesti, ponosa.
In kaj imam jaz od vsega tega? Vsaka odprava je zame učilnica in dijaki učitelji. Gledam jih in se za svoje življenje učim lekcije za lekcijo … Da se da premagati cono udobja in sprejeti izziv … Da se na poti marsikdaj stvari spremenijo … Da lepota narave hrani srce, čeprav se človek tega sploh ne zaveda … Da je to, kar je fizičnim močem skoraj nemogoče, mogoče v skupini, kjer moč dajejo odnosi, in da ne morem več ni nujno zadnja točka … Da se pravi ponos in samozavest pridobi samo s premagovanjem izzivov in večji, kot je izziv, večji je doprinos samozavesti … Da napaka ni konec, ampak je priložnost za še več … Da … no, še bi lahko naštevala in naštevala in tudi vem, da me nove lekcije še čakajo … kmalu.
Res je, pravzaprav mi vsega skupaj ni treba, toda ko po teh nekaj letih pogledam nazaj … Žal bi mi bilo, če ne bi.