Objavljamo poročilo z zlate MEPI odprave, ki se je letošnjega avgusta odvijala na Irskem. Poročilo so pripravili udeleženci, ki so odpravo seveda tudi uspešno zaključili. Prepričani smo, da s tem ni konec njihove MEPI poti, temveč bodo še naprej ostali v naši veliki MEPI družini!
1. Del: Pred odpravo, Edo Bešič
Avgusta smo se slovenski MEPIjevci odpravili na Irsko v okviru evropskega programa Action. Program je potekal med 12. in 21. avgustom v Dublinu in v gorovju Wicklow Mountains. Namen našega potovanja je bil opraviti zlato odpravo in sodelovati z ekipami iz Češke, Irske in Latvije. Slovensko ekipo smo sestavljali Edo Bešič (Gimnazija Jesenice), Aleks Gerlica, Amadej Kozjak, Nejc Rožanec, Patrik Franca (vsi STŠ Koper), Vito Ivanc (Filozofska fakulteta), snemalka Maša Pelc in naši vodji Matic Jezeršek ter Neda Kajfež.
Ker živimo v različnih delih države se pred odpravo nismo poznali in smo se zato že predhodno trikrat skupaj odpravili na spoznavne izlete. Prvič smo se odpravili na pohod do koče na Kriški gori pri Tržiču, drugič smo odšli na orientacijski pohod pri Črnem Kalu, zadnjič pa smo se srečali na Mangartu, kjer smo plezali po tamkajšnji ferati. Na teh druženjih smo se spoznali in spoprijateljili, okrepili naš ekipni duh s »team building« aktivnostmi in naredili scenarij za predstavitev Slovenije.
Kmalu je napočil čas za naš let na Irsko. V Dublinu smo bili nastanjeni v prijetnem hostlu v bližini mestnega središča. Pred samo odpravo smo imeli še veliko aktivnosti. Imeli smo tečaj oživljanja in prve pomoči, delavnico Active Citizenship, kjer smo zbirali ideje kako lahko sami pripomoremo k boljši prihodnosti in bili deležni obiska predstavnika iz irskega parlamenta, bili smo seznanjeni s pravili MEPI odprav in z načeli Leave No Trace, ki nas učijo kako ohraniti neokrnjeno naravo. Pred odpravo smo morali poskrbeti za načrtovanje poti in narediti načrt kaj bomo jedli, kaj bomo potrebovali na poti, koliko šotorov bomo vzeli in katero opremo bomo potrebovali.
2. Del: Odprava, Amadej Kozjak
Cilj zlate odprave na Irskem je bil s polno opremo (spanje, kuhanje,…) prehoditi okoli 80 km v 4 dneh. Trasa je bila relativno lahka (najvišji vrh ekspedicije le 925 m), največ težav pa nam je povzročalo irsko vreme. Čeprav je bilo ravno to poletje na irskem rekordno toplo in suho, nam na odpravi vreme ni prizaneslo. Že prvi dan smo bili čisto vsi mokri do kože, tisti brez opreme, pa tudi tisti, ki smo imeli dežne hlače, gamaše, anorake in pelerine (toliko o waterproof opremi…)
Hodilo se je po slikoviti, predvsem travnati pokrajini, polni vode v obliki dežja, potočkov, manjših in večjih jezer pa tudi močvirij. Kot sem že omenil, nam je veliko preglavic povzročalo vreme, ne le zato, ker smo bili mokri, temveč tudi, ker nismo mogli kuhati kosil. Tako smo bili večino odprave lačni. Tople obroke smo si pripravili le zvečer in tudi to je postajalo zaradi utrujenosti vsak dan težje. V velik izziv nam je bilo tudi navigiranje, saj relief ni vseboval posebno markantnih točk, preglavice pa nam je povzročala tudi gosta megla. Še dodaten problem pa je bilo dejstvo, da so bili nekateri predstavniki iz drugih držav popolnoma brez ali z zelo malo potrebnega znanja. Naučili smo se tudi sporazumevanja prek radijske postaje, kar se je med odpravo izkazalo za zelo uporabno znanje. Resnejših poškodb na odpravi razen zvitega gležnja, razbolelih in prepremočenih nog ter kakšnega prehlada ni bilo.
3. Del: Po odpravi, Aleks Gerlica
Po vrnitvi iz odprave v Dublin je bila večina od sodelujočih utrujena po štiri dnevni hoji. Zato se od zadnjih dveh dni ni kaj dosti pričakovalo. Vendar smo se krepko zmotili.
Prvi dan po odpravi smo si pobližje ogledali Dublin, katerega smo spoznali z zelo zabavno in relativno novo turistično atrakcijo Viking Tour. Pri tej smo doživeli pravo vikinško doživetje na amfibijskem vozilu. Največja zanimivost pa je da se med samim ogledom voziš tako po cesti kot tudi po vodi. Po samem ogledu mesta smo se zaradi uspešno opravljene odprave zvečer odpravili na skupinsko večerjo v restavracijo. Vzdušje je bilo enkratno, zato smo se pozneje vsi skupaj odpravili v bližnji pub, kjer smo doživeli nepozabno noč. Zabavali smo se, plesali, družili, obujali spomine na odpravo, pripravljali načrte za prihodnost.
Toda naslednje jutro ni bilo časa za počitek, namreč to je bil za nekatere od nas zadnji dan na Irskem in v tem dnevu smo morali postoriti še veliko. Poleg tega nas je čakalo še nekaj ogledov. Najprej smo se odpravili v Guinnessov muzej. Sama tovarna ter muzej katerega smo si ogledali sta bila nadvse fascinantna in zanimiva, tako po lepoti kot po velikosti. Tam smo se poleg samega ogleda samega muzeja naučili tudi natočiti perfect pint of Guinness. Ker smo imeli vsi žilico za točenje piva smo dobili na koncu tudi priznanje. Po ogledu smo se odpravili na svečano podelitev priznanj za sodelovanje v projektu (Youth Pass) na sedežu Gaisce v Dublinu. Tam so nas zelo toplo sprejeli predstavniki Gaisce in Evropske unije. Po končani prireditvi smo se odpravili nazaj v hostel. Zvečer smo imeli poslovilno zabavo na kateri smo se imeli super (fantastišš) zabavali-družili smo se do zgodnjih jutranjih ur tako kot prejšnji večer.
Nato smo se morali nekateri žal posloviti in oditi nazaj domov, nekateri pa so ostali dalj časa in se odpravili na potep po Irski. Bilo nam je malce težko pri srcu, ko smo se morali posloviti od naših novih prijateljev s katerimi smo doživeli veliko enkratnih in nepozabnih dni.
Doživeli smo veliko izzivov, vzponov in padcev, kateri so nas zbližali in oblikovali v eno veliko družinico. V upanju da se bomo še kdaj videli in ponovili vso zadevo, smo se z lepimi spomini, novimi izkušnjami ter prijateljstvi odpravili nazaj domov .
Izjave udeležencev:
Osebno vidim projekt kot pozitivno stvar, saj je to dober način za pridobitev prostovoljnih, športnih,
kulturnih, intelektualnih in avanturističnih znanj, ki spodbujajo osebno odkrivanje in rast, samozaupanje, vztrajnost, odgovornost do samega sebe in drugih in ne nazadnje služenje svoji skupnosti. Kot edino slabo stvar pa vidim to, da je bil celoten projekt malo »natrpan « in smo imeli premalo časa za druženje.
Patrik Franca
Sam projekt je bil presenetljivo dobro izpeljan in zorganiziran, predvsem ob upoštevanju količine ljudi, ki so pri organizaciji le-tega aktivno sodelovali. Seveda, kot pri vsaki stvari so možnosti za izboljšanje.
Trasa same odprave je bila odlična, premišljeni taborni prostori so naredili svoj čar, pravo razmerje med delom in prostim časom za zabavo ter sama dinamika medosebnih odnosov pa je dala tisto piko na i, ki je bila potrebna.
Ne glede na manjše organizacijske napake, je bila izkušnja unikatna in neprecenljiva, vsak majhen košček sestavljanke, pa naj bo kot odlika ali napaka, pa je to omogočil.
Vito Ivanc
Ta zlata odprava se mi je zdela zanimiva predvsem zaradi mednarodnega okolja, spoznavanja
novih ljudi, kultur, jezikov … Vse to je bilo celo boljše, kot sem pričakoval, spoznal sem veliko novih prijateljev, s katerimi sem preživel nepozabne dogodke. Pohvalil bi vse voditelje, ki so bili z eno besedo ZAKON! Za nas so lepo skrbeli, nas spodbujali in hkrati priganjali ter nas razumeli celo v naših najtežjih trenutkih, ko smo bili vsi premočeni in smo brez suhih stvari in z mokro spalno vrečo morali prestati noč. Nič hujšega, a?!
To je bila zlata vredna izkušnja, ki mi bo koristila v življenju.
Nejc Rožanec
Na pohodu mi je bilo zelo všeč, da so se vsi, ne glede na to iz katere države ali skupine prihajajo, med seboj spodbujali in si pomagali po najboljših močeh.
Menim, da se lahko vsi Slovenci strinjamo, da ne bomo nikoli več zaradi zunanjega izgleda presojali pripravljenosti posameznih članov! Je tako? 🙂
Odprava in celoten projekt je bila super izkušnja , zato res toplo priporočam mladini, da se vključi v MEPI program in sodeluje na mednarodih projektih.
Amadej Kozjak