Ko sem pred leti postala del te velike družine, se nisem zavedala, da bo v meni pustila tako močno sled. Verjela nisem niti v to, da jo nikakor ne bom mogla zapustiti, da bo v meni gorel plamen, želja, strast, da ostanem del nje, da rastem z njo in kar je najlepše, da z njo soustvarjam najlepše zgodbe mladih. Zgodbe mladih, ki so tako oddaljene od vsakdanjega vrveža, hitenja in naglice. Zgodbe mladih, ki izražajo vrline in vrednote v katere še vedno verjamemo vsi, pa čeprav jih včasih zakopljemo globoko v čas.
Velikokrat se kot mentorica na MEPI poti sprašujem zakaj je MEPI mentorstvo tako posebno? Zakaj ga z vnemo, motivacijo in željo soustvarja že več kot 270 odraslih, kljub temu, da na koncu meseca za to ne prejmejo plačila? In konec koncev, zakaj tudi sama vztrajam na tej prostovoljni poti?
Sicer verjamem v to da se dobro z dobrim vrača, da je delo z mladimi moje poslanstvo, vendar le to ni razlog da s takšno vnemo ostajam del MEPI družine. Le to je bila zgolj motivacija, da sem se odločila, da vstopim vanjo, danes pa me naprej žene tisto kar je težko zliti na papir, tisto kar je preprosto potrebno doživeti. Bi mi verjeli na besedo, da vztrajam zaradi smeha ob skupnih trenutkih z mladimi, zaradi topline, ki jo čutim v srcu, ko nadobudni MEPI-jevci dosežejo nov korak na svoji osebni poti in konec koncev zaradi solz, ko nam gre vse narobe? Verjetno bi rekli, da lahko le to najdem tudi kje drugje, da lahko le to doživim za naslednjim ovinkom, daleč proč od naše MEPI družine. Vendar ni res. V to preprosto ne verjamem. Verjamem namreč v MEPI duh. Verjamem namreč v to kar daje MEPI mladim. Verjamem v to, da jih učimo tisto na kar pozablja naš šolski sistem. Dajemo jim tisto na kar pozabljamo v našem vsakdanu. Učimo in dajemo jim tisto kar bodo na svoji življenjski poti še kako potrebovali. Naučimo jih sklepati kompromise, naučimo jih poslušati drug drugega, naučimo jih komunicirati. Pokažemo jim, da življenje ni tekmovanje, ampak zgolj igra, katero vsak izmed nas piše sam. Naučimo jih ljubiti same sebe. Naučimo jih iskati lastne talente. Naučimo jih kako se prežene strah in uresniči svoje sanje. Naučimo jih živeti življenje. Ponudimo jim šolo za življenje. Oziroma damo jim tisto najpomembnejše, na kar nas je, pri osebni rasti, opomnil že John Green: »Če se želiš najti, se moraš najprej izgubiti.«. Ne verjamete? Vprašajte jih! Ali pa se nam preprosto pridružite.
Deja Kuhar