Na MEPI sem se prijavil, ker sem želel preizkusiti nekaj novega. Med celotnim trajanjem programa sem se naučil npr. osnove preživetja v naravi, uživati preproste stvari (na koncu dneva sedeti okoli ognja s prijatelji ter jesti napol zažgane hrenovke) ter, da če želiš, lahko narediš tudi to, kar na začetku misliš, da je zate nemogoče. Imam namreč obliteratni bronhioitis, bolezen ki se mi je prvič pojavila pri 3 letih in mi onemogoča uporabo polovice pljuč. Ker pa živim v zelo športni družini, gremo s starši in bratom pogosto kolesarit ali pa se odpravimo na krajši pohod na okoliške hribe. Stanje je zdaj zato veliko boljše, kot je bilo včasih. Pri pouku športne vzgoje mi učitelji prilagodijo dejavnosti in lahko počnem vse, razen tekov na dolge proge (600m ter kros) in bolj zahtevnih pohodov.
Prek MEPI sem se za življenje naučil spoštovanja drugačnih ljudi, saj lahko zmorejo več, kot se nam zdi na prvi pogled. Naučil pa sem se tudi orientiranja v naravi ter tega, da je s prijatelji vse lažje, še posebej, če si sredi gozda. Vmes sem pridobil veliko zanimivih izkušenj, predvsem sem se naučil delati z majhnimi otroki, saj sem si za prostovoljstvo izbral delo v podaljšanem bivanju za 1. razred. Ko sem k njim šel prvič, sem bil zelo vznemirjen, celo malo prestrašen, saj res nisem vedel, kaj pričakovati. Čez nekaj časa pa sem pridobil samozavest in postal med učenci tudi bolj sproščen. Najbolj sem se veselil odprav, ki pa so mi zaradi mojih težav z dihanjem predstavljale tudi največjo preizkušnjo in kjer je prišel pomen skupine najbolj do izraza. Brez skupine mi to ne bi uspelo, saj so mi nosili tisto, česar sam nisem zmogel. Ko sem rabil počitek, smo se ustavili in mi dali čas, da se spočijem. Če bi moral skupino izbirati še enkrat, bi izbral iste ljudi, saj so mi res zelo pomagali. Takšnih prijateljstev, kot jih spleteš čez ves program, še posebej pa na odpravah, se jih v razredu preprosto ne da.
Aljaž Mrak
