Za program MEPI radi rečemo, da mlade opremlja za odgovorno in samostojno življenje. To se res lepo sliši, ampak kaj mladim to pomeni in kako lahko to »opremo odraslosti« unovčijo?
Na prvi hip odgovor ni preprost. S pomočjo zlatega Mepi priznanja za zdaj še ni prednostnega vpisa na univerze, ni prednosti pri štipendiranju in tudi ni množičnega zaposlovanja MEPI zlatnikov, saj prve generacije šele vstopajo na trg dela.
Morda učinek najbolje ponazorim z resnično izjavo mamice dveh »MEPI-jevk. Ko sem prišla v to podjetje, da bi jih navdušila, da podprejo program MEPI in začela z uvodno predstavitvijo, me je gospa prekinila z besedami: »MEPI poznam, sem ponosna mama dveh MEPI-jevk. Kot starš sem navdušena, da sta moji dekleti program izkusili, žal mi je le, da več podjetij ne ve zanj in ne pozna učinkov, saj tega ne nauči nobena šola!« Potem mi je opisala zelo nazorno, kaj je njena hčerka doživela. Dekle je bilo na odpravi s tremi prijateljicami. Vreme je bilo neusmiljeno, mrzlo, deževno, dekleta so bila utrujena, ožuljena in premočena in so se še izgubila. Vse tri prijateljice, so želele odnehati, saj so precenile, da so na koncu svojih zmožnosti. Dekle jih je vseeno prepričalo in motiviralo, da so vztrajale in po nekaj urah hoje izmučene, a zadovoljne prispele na cilj. Naslednji dan so njeno hči poklicale in se ji zahvalile, saj jim brez nje ne bi uspelo. Mama tega dekleta je poudarila, da so to pravzaprav tiste vodstvene veščine, ki jih danes najbolj potrebujemo: vztrajnost, premagovanje ovir, timsko delo, komunikacija, motivacija in optimizem, da se vse da. Dekleta so prispele na cilj kljub temu, da so mislila, da ne zmorejo več (saj veste ključni slogan programa je »There is more in you than you think!«. In to je pravzaprav tisti občutek, ki je najpomembnejši. Če si nekaj zastavim vem, da zmorem, imam moč, željo in voljo, ki me vodita do cijla. Mepijevci ne obupujemo, ne iščemo izgovorov in ne prelagamo odgovornosti na druge.
Drugi primer, ki sem ga imela priliko videti, je bil nastop MEPI zlatnice na svečanem večeru konference EMAS regije lani v Škofji Loki. Dekle je kljub izbranemu občinstvu, (celo princ je sedel v občinstvu poleg drugih eminentnih gostov) priplavalo na oder z bosimi stopali. Najprej je pripravila avtorsko modno revijo, ki jo je navdihnil origami, za tem nam je zapela in zaigrala svojo avtorsko pesem. Brez zadrege, brez strahu, z žarom in energijo lastne kreativnosti. Bi si vi upali?
Tretji razlog pa je dal eden zlatnikov kar sam, ko je v svojem filmčku izjavil: »Življenje je kot žongliranje, imaš padce in vzpone. Z močno predanostjo sem iz navadnega Gorenca postal vsestranski Slovenec. Potrebno je sledit zastavljenim ciljem. Trma, garanje, veselje, to je ključ do uspeha. Velik delček tega je v meni prispeval tudi MEPI, mi odprl vrata v svet, svet, ki ne pozna meja.«
Če te izjemne občutke nosimo v sebi potem so nam vsa vrata odprta.
SE splača!
Andreja Anžur Černič