V sklopu projekta PNP- Projekt neznani prijatelj, sem sprejela izziv in se odpravila v Bolgarijo, v Sofijo, z ljudmi, ki jih ali nisem poznala, ali pa smo se poznali le na videz. Tam smo preživeli petdnevni seminar in s tem prejeli naziv MEPI mentor. Ekipo smo sestavljali Patricija Knez, Neža Tretnjak, Rebeka Kovše, Nina Jazbec, Ivana Božič, Mojca Strgar, Alenka Hudales, Matija Legat, Tinkara Krišelj in Iza Krampl.
Nastanjeni smo bili v tamkajšnjem izobraževalnem centru, predavanja in izobraževanja pa nas je v sodelovanju z drugimi bolgarskimi MEPI mentorji imela Iva Krastanova- bolgarska nacionalna DOfE koordinatorka. Imeli smo 4 dni mepi izobraževanj. Ponovno smo se seznanili z zgodovino in temelji MEPI programa, izvedli smo manjšo odpravo po Sofiji. Kot v vsako MEPI srečanje in izobraževanje, so tudi tu velik del predstavljali »energizerji«, ki nam dvignejo energijo in s katerimi se sprostimo, ter aktivnosti, »team builderji«, ki nam pomagajo, da se s člani hitreje spoznamo ali pa poglobimo že vzpostavljene vezi. Na zabaven in poučen način smo šli skozi vso vsebino, spodbujeni smo bili v razmišljanje o tem, kdo je za nas dober mentor in kakšni mentorji želimo mi postat, kaj so lastnosti, ki jih pri vodjah cenimo; kaj potrebuje neka organizacija, da dobro funkcionira; kaj je metoda S.M.A.R.T. in kako nam lahko pri MEPIju pomaga.
Dodatek programu za MEPI mentorja pa sta bila čustveno zelo intenzivna predavanja o delu z mladimi prestopniki in invalidi, ter kako jih spodbuditi, da del programa postanejo in pri njem vztrajajo ter kako program prilagodit na njihove potrebe.
Seveda pa ni vse potekalo samo okoli izobraževanj in formalnosti. Veliko je bilo zabave, doživetij, odkrivanje bolgarske kulture in kulinarike, ogledov po Sofiji, večerov zunaj. Po tem, ko smo spoznali bojda bolgarsko tipično lastnost- zamujanje (vsako predavanje smo namreč začeli z vsaj 45 minutnim zamikom), smo bili povabljeni še na tipično bolgarsko hrano, na večerjo v priznano bolgarsko restavracijo. Poleg odlične hrane pa smo bili deležni tudi petja in plesa bolgarske folklorne skupine, kateri smo se pri plesu tudi sami kasneje pridružili.
En dan smo imeli v celoti prost in smo se odločili, da ga preživimo v centru Sofije. Naužili smo se njihove arhitekture, se udeležili vodenega ogleda mesta (in kot vztrajni MEPIjevci zdržali do konca ogleda, kljub izredno zimskim razmeram!), po priporočilu domačinov smo si ogledali glavne atrakcije in jedli v tipični restavraciji, značilni za Bolgarijo; obiskali knjižnice, muzeje, trgovine z gramofonskimi ploščami, knjigarne s starimi knjigami, voščilnicami… ki jih je vsaj po občutku, precej več kot pri nas. Sofijo smo dobro spoznali in začutili njen utrip. Dobro pa smo se spoznali tudi med seboj in se lepo povezali. Pri MEPIju vedno naletiš na ljudi, ki te na nek način dopolnjujejo. S katerimi imaš podobne cilje, vrednote, strasti in s katerimi se hitro spoprijateljiš in hitro najdeš ogromno skupnih tem, skupnih interesov. MEPI zares povezuje.
Nina Jazbec