V življenju rada sprejemam nove izzive ter priložnosti. Ena izmed teh je tudi program Mepi, kateremu sem se pridružila v začetku letošnjega leta. Zanj sem se odločila, ker se bom lahko poleg pridobljenih izkušenj naučila, kako v življenju premagovati različne ovire, kako si pri tem postaviti cilj ter pot za dosego le teh. Pomembno mi je, da pri tem tekmujem sama s seboj, saj bo le od mojega truda in vztrajnosti odvisno, koliko izkušenj ter veščin za življenje bom lahko pri tem pridobila in seveda najpomembnejše – osebni razvoj in nove kompetence. V tem, da sem z programom Mepi začela šele v študijskih letih, vidim veliko prednosti – ena izmed teh so individualna srečanja z mentorjem. Odnos, ki ga imata mentor in mentoriranec se gradi na zaupanju, poslušanju, razumevanju, sprejemanju, … Zares sem hvaležna za vso znanje, ki mi ga predaja mentor, saj imam občutek, da ob njem zares rastem. Na mentorskih srečanjih veliko razmišljam o sebi, o svojem napredku, o ravnanju v različnih situacijah – to pa pripomore k večjemu napredku tudi na kariernem področju.
Že od nekdaj sem vajena, da sem poleg šole in kasneje študija obiskovala različne aktivnosti. Če bi vprašali moje prijatelje, bi lahko pritrdili, da ne poznam dolgčasa in ga tudi ne znam preživljati, saj se hitro zaposlim z drugimi stvarmi. To je vsekakor prispevalo k temu, da se mi ni bilo težko odločiti, da se priključim programu.
Trenutno sem v okviru Mepi-ja kot prostovoljka vključena v program POTA, s katerim sem se v zadnjih dveh letih udeležila čudovita projekta na Madagaskar in v Zambijo. Že nekaj mesecev obiskujem plesne vaje Lindy Hop-a, ravnokar pa sem domov prišla bogatejša z zelo lepo izkušnjo tabora na Zaplani, ki so se ga udeležili mladostniki s težjimi motnjami v duševnem razvoju.
Lahko rečem, da sem do sedaj pri sebi, odkar sem se pridružila programu, že zasledila spremembe. Spoznala sem veliko novih ljudi in prijateljev, pridobila kar nekaj kompetenc, spoznala veliko novega o sebi in najpomembnejše – pri tem neizmerno uživala.
Tinkara Jerkič
