Pišeta Vesna Likar in Pruša Matvoz, udeleženki Misije MEPI in Mepijevki na srebrni stopnji
V začetku julija je na Jelovici na Gorenjskem potekala Misija MEPI katere glavni namen je usposabljanje novih MEPI mladinskih voditeljev, ki se želijo v prihodnje preizkusiti v vlogi mentorja in/ali voditelja odprav ali na kakšen drugi način sodelovati v programu MEPI.
Pet dni sva preživeli v družbi še 8 deklet v starosti med 16 in 24 let iz različnih koncev Slovenije. S programom smo pričeli v odmaknjenem Partizanskem domu na Vodiški planini. Naš cilj je bil na praktičen način spoznati, kako postati mentor, kaj pomeni biti voditelj in kaj pomeni, da si vodja. Prve tri dni smo imele delavnice in predavanja na temo mehkih veščin in vodenja skupin. Preostala dva dneva pa smo načrtovale “pravo” odpravo in jo tudi prehodile.
Dekleta smo se preizkusila v številnih in zelo raznoliko obarvanih aktivnostih, za katere pa smo kasneje – morda med taborom, morda po njem – ugotovile, da so imele še kako skrit in nepogrešljiv pomen za oblikovanje našega tima bodočih mladih mentoric MEPI.
S spoznavnimi in skupinskim igrami ter nalogami smo se kot skupina hitro povezale in na koncu postale prijetna skupina punc, ki smo se sprejemale, družile, zabavale in se dopolnjevale.
Naša »ekip`ca« se je ob pomoči razvedrilnih večernih dejavnosti ob tabornem ognju počasi začela leviti v pravi tim. Skozi razne igre smo namreč pridobile zaupanje druga drugi in odkrile, katero področje katero od deklet zanima ter kaj so njene močne točke. Tako smo s tistimi, ki obožujemo glasbo, skoraj celo noč preživele ob radiu in z namišljenimi mikrofoni v rokah (flaše so kaj hitro postale tudi orodje za »resnico ali izziv«) 😊.
Skratka, skozi nekajdnevne delavnice pod vodstvom trenerjev Nede in Jake sva se – tako kot ostale udeleženke, s katerimi sva se odlično ujeli in so super družba z najinimi podobnimi interesi, – naučili, kako pomembno je poznati samega sebe in biti zadovoljen ter samozavesten v svoji koži, da lahko pomagaš drugim.
Vseh devet udeleženk se nas strinja, da je mentorstvo za nas neka stopnička naprej, zagon za nadaljnje življenje, s katerim bomo sebi in drugim dokazale, da smo zainteresirane mlade zmožne voditi in jim s pridihom lastnih izkušenj zmožne predati informacije. Zato smo torej tu, da se učimo, podajamo se na pot mladinskega voditeljstva in vedno znova zagrizemo v nove izzive, ki se jim dokopljemo do konca in kraja.
Kot bodoče mladinske voditeljice MEPI smo lahko torej počaščene, da smo imele možnost sodelovati v tako poučnem taboru, kot je bila MISIJA MEPI in se naučiti, katere aktivnosti lahko prenesemo na naše zanamce, ki jim bomo v prihodnje mentorice na področju MEPI. Poleg vseh novih (še kako!) uporabnih znanj, smo se naučile predvsem, da ni važno, kakšna ovira nas doleti na poti, temveč da napnemo vse sile, da najdemo izhod iz nje. Kajti izhod je in bo. Navsezadnje bi tudi me lahko pet dni čepele doma, če bi nas strah pred neznanimi dekleti odvrnil od tako fantastične avanture, kot smo jo doživele! Kdaj so se nam sicer zaprla vrata, a smo našle okno in vedno znova pobegnile ven, na svobodo, med krave 😉.
Pričevanja udeleženk
»Spoznala sem ljudi, s popolnoma drugačnimi pogledi na življenje, a kljub vsem razlikam med nami, smo uspele ustvariti homogeno skupino. Izkušnja z neznanimi ljudmi mi ni predstavljala težav, v skupini sem se počutila sprejeto in od vsake od punc sem se česa naučila«. (Maja)
»Meni osebno je bilo pomembno, da sama občutim in točno vidim kako se načrtuje odprava in kako postati mentor nekomu. Seveda pa smo na taboru vse to spoznale prek igre, kar je bilo pomembno saj smo skozi zabavo krepile zaupanje med nami. Naš skupen cilj oziroma naše skupno sporočilo je bilo da lahko na različne načine drugim pomagamo, naj bo to skozi igro, pogovor ali pa samo vztrajnostjo, enostavna formula mentorstva ne obstaja lahko pa z raznimi delavnicami razvijam svoje sposobnosti in širimo naša obzorja«. (Vesna)
»….spoznala sem marsikaj novega tudi o sebi; kako se odzivam na nove, nepoznane dogodke, kaj so moje prednosti in kje se lahko še izboljšam v vlogi vodje. Opazila sem lasten napredek v podajanju in sprejemanju povratne informacije, kar se mi zdi še posebej dragoceno v vsakdanjem življenju. Prav tako je bila celotna izkušnja dobra popotnica za prihodnost, za kar bi jo priporočila vsem mladim Mepijevcem«. (Klavdija)
»Spoznavala sem tudi samo sebe, in sicer kakšne so moje spretnosti, kakšno vlogo imam v skupini, kakšne so moje pomanjkljivosti, kako lahko prispevam k učinkovitemu delovanju skupine in še mnogo drugih stvari. Naučila sem se sprejemati odgovornost zase in za druge ter ugotovila, kako pomembne so spodbude. Spoznala sem, da večja kot je skupina bolj so si mnenja posameznih ljudi različna in četudi ima nekdo drugačno mnenje kot jaz še ne pomeni, da je to mnenje napačno. (Iva)
»Poleg znanja, ki mi bo koristil na področju programa MEPI, me je navdušilo to, da sem pridobila tudi znanje, ki mi bo koristil tudi v vsakdanjem življenju. Povsod moramo ljudi spodbujati, da izzovejo sami sebe in da celo življene poskušajo nove stvari oz. dejavnosti. Ko opazujemo spreminjanje ljudi, jih ne smemo primerjati z drugimi, temveč le z njimi samimi in njihov napredek, glede na njegovo izhodišče. (Tajda)