V torek, 5. 9. 2017, sem sedla na vlak, ki me je odpeljal do Zuricha, od koder sem svojo pot nadaljevala proti Fricku. Celotna pot je trajala skoraj 18 ur in ves čas sem bila vznemirjena, saj je bilo to prvič, ko sem se v tujino odpravila povsem sama, nisem pa točno vedela kaj naj pričakujem v naslednjih dneh. Z ostalimi prostovoljci iz Poljske, Češke, Madžarske, Španije in Malezije smo se zelo hitro ujeli in se tudi zelo dobro vključili v skupino organizatorjev festivala. Po krajši predstavitvi projekta smo začeli z delom. Vodja organizatorjev nam je povedal, da v resnici nihče od njih dobro ne ve kaj počnejo, saj je to njihov prvi projekt, tako da je spodbudil našo samoiniciativnost. Do začetka festivala, ko naj bi začeli prihajati obiskovalci, smo imeli dobra dva dni in ker so bili glavni odri ob našem prihodu že postavljeni, je bila naša glavna naloga postavljanje ozvočenja, luči, ter dekoracije. Največ časa sem preživela s skupino, ki se je ukvarjala z dekoracijo. V bližnjem gozdu smo pripravljali kotiček “Alice in Wonderland” in iz žice smo oblikovali velike gobe, ki smo jih potem prelepili z papirjem in pobarvali. Na drevesa smo obesili skodelice in pribor, ter po tleh razprostrli podlago za sedenje, saj je bilo to območje namenjeno čajanki. S prostovoljkama iz Češke smo več kot pol dneva porabile za izdelovanje origamijev. Delale smo ptice, ki smo jih potem obesili pod strop enega od odrov. Na dan začetka festivala smo imeli prostovoljci in nekateri od nastopajočih organizirano delavnico, pri kateri smo spoznali organizacijo Milchjungend, ter tudi nekaj o težavah in ovirah s katerimi se soočajo mladi predstavniki skupnosti LGBT v Švici.
Med festivalom smo bili prostovoljci zadolženi za skrb nastopajočih v zaodrju, ter za pobiranje smeti. Te zadolžitve smo morali opravljati cel dan in celo noč, tako da smo si naredili urnik dela. Preostali čas, ko nismo bili na vrsti za delo pa smo bili prosti in smo lahko uživali v festivalu in nastopih. Po festivalu je sledilo pospravljanje, ki je trajalo tri dni. Zaradi dežja je bilo veliko opreme zelo umazane in večji del časa smo porabili za čiščenje stolov ter opreme za ozvočenje in osvetlitev.
Cel čas tabora smo spali v bližnjem bunkerju, kar je bila posebna izkušnja, saj je bil pod zemljo, vse skupaj pa je zasnovano tako, da lahko sprejme kar največ ljudi, kar je pomenilo da so bili notri trinadstropni pogradi in ena velika skupna kopalnica. Vse nas je presenetilo, da je bilo kljub vsemu zelo udobno in toplo, za kar smo bili po celem dnevu dela na dežju zelo veseli.
Zadnji dan je zaznamovalo poslavljanje, saj je večina ljudi s katerimi smo delali že pred festivalom odhajalo, tisti, ki pa so ostali so nam pripravili poslovilno večerjo z nekaj značilnimi švicarskimi jedmi, po večerji pa smo imeli tudi manjšo zabavo. V sredo zjutraj smo se vsi prostovoljci odpravili do želežniške postaje, kjer so se tudi naše poti razšle.
Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, saj sem spoznala veliko ljudi iz različnih držav, s katerimi sem še vedno v stiku. Presenetilo me je kako skrbni so bili vsi organizatorji, saj so ves čas so preverjali kako se imamo, oziroma če kaj potrebujemo in zelo so se potrudili da so prav z vsakim prostovoljcem navezali oseben stik, ter da so ves čas tudi med seboj govorili angleško, da smo jih lahko vsi razumeli, čeprav je njihov materni jezik nemščina. Mislim da mi je prav PNP pomagal, da sem postala samostojnejša, saj sem morala celotno potovanje organizirati sama in tudi tam pravzaprav nisem nikogar poznala, vendar sem se vseeno dobro znašla in bom zagotovo še kdaj odšla na kakšen podoben tabor v tujini.
