Ko predstavljam program po Sloveniji, pogosto slišim vprašanja v smislu, zakaj bi izvajali program MEPI, za kakšno priznanje gre in kaj s tem pridobimo?
Program MEPI namreč že v svojem polnem nazivu nosi besedo priznanje, ki nakazuje na neko nagrado. Z nagrado oziroma priznanjem pa običajno dokazujemo, da je nekdo nekaj (pomembnega) dosegel, osvojil. Toda priznanje za kaj? Ker sem v polnosti sledil pravilom MEPI-ja in lično izpolnil indeks dosežkov? In celo ob zaključku iz rok eminence prejel značko, certifikat in požel krajši aplavz! Super, uspešno sem zaključil še eno »šolo«, hvala! Sedaj lahko tudi ta prejeti material pospravim v predal ali pa ga postavim na steno – komu mar?
Ali koga zdaj zanima, da zaradi vztrajnejših vaj bistveno bolje igram na inštrument kot bi sicer; ali, da zmorem več dni preživeti v naravi, kljub žuljem, neprijetnim vremenskim razmeram, občasnim izgubam poti, skromni hrani in ob, včasih nejevoljnjih prijateljih; ali pa, da v spoštljivosti vzdržim ob poslušanju taistih zgodb starejše bolne osebe, ki se ponavljajo iz srečanja v srečanje, na koncu pa me gospa skoraj ne spozna več … ?
Kje je potem vrednost tega priznanja? Čemu biti v programu MEPI, ko pa terja nemalo časa (predvsem zlata stopnja), disciplino in nenazadnje odrekanje od vabljivega posedanja in prepogostih računalniških ali telefonskih dotikov?
Priznanje, ki ga osvojim je priznanje mojemu trudu in vztrajnosti, da sem presegel svoj strah, morda sram in se odločil nekaj spremeniti in premakniti v svojem življenju; vstal iz kavča udobja in čakanja, da bodo drugi poskrbeli zame; sestopil iz zahtev po takoj in zdaj v potrpežljivost in razumevanje; ojačal svoje ležerno telo in okrepil svojo omajno voljo; osmislil ure nekomu, ki že dalj časa ne vidi smisla; premaknil pogled iz virtualnega v resničnost in spoznal, da okoli mene živijo tudi drugi ljudje, ne le jaz in moje želje; in nenazadnje izkusil pristno radost in hvaležnost, ker sem cilje dosegel z lastnim naporom in ne s podarjenim …
Ali to ni priznanje? Res je, da ga v takšni obliki ne moremo postavit na steno ali v predal … Je pa takšno, ki bo pustilo pomenljivo sled – sled, ki ostaja v meni kot tihi dobrohotni spremljevalec, ki bo vplival na moje nadaljnje odnose, odločitve in dejanja skozi življenje.
Ana Kocjančič, Nacionalni MEPI urad