S Programom MEPI sem se spoznala na začetku devetega razreda in že takrat sem vedela, da bo to neka posebna izkušnja, ki bo imela pomembno vlogo v nadaljnjih letih mojega življenja. Tako sem začela svojo pot na bronasti stopnji. Ravno moje izkušnje so dokaz, da lahko preko MEPI-ja posameznik odkrije veliko novih hobijev. Odpre se mu nek svet, ki ga prej ni opazil. Pozoren postane na malenkosti, ki gradijo naše življenje, in si začne o njih zastavljati vprašanja, na katera prej ne bi pomislil.
Tudi sama sem želela razvijati talente, zato sem začela igrati klavir. Skozi šestmesečne veščine mi je močno prirasel k srcu in danes v njegovi družbi preživim mnogo ur. Atletiko, ki sem si jo izbrala za šport, pa sem želela izpopolniti iz prejšnjih let. Pri treningih sem se poglobila v svoje napake in z delom sem tudi na tistem področju dosegla številne napredke.
V najlepšem spominu mi je ostalo prostovoljstvo. Beseda, ki se jo na svetu vse premalokrat izgovori. Na svetu je premalo prostovoljcev in ravno zato smo vsi Mepijevci tako pomembni. Ne le da s sodelovanjem pri projektu premagujemo sebe, pripomoremo tudi k boljšemu svetu.
Obiskovanje medgeneracijskega centra se mi je vtisnilo globoko v spomin. Tam sem v družbi starejših občanov preživela mnogo koristnih in zanimivih ur. Ne le da smo se kratkočasili s kartanjem, iz te izkušnje sem odnesla še mnogo več. Svet sem se naučila gledati z odprtimi očmi, se poglobiti v druge. Tako malo je potrebno, da nekomu polepšamo dan. To je lahko iskren nasmešek, odprtost, solidarnost in še bi lahko naštevala. Pa vendar je empatija na tem svetu postala tujka.
V tej izkušnji sem spoznala, kako pomembno je prisluhniti drugim. S poslušanjem starih zgodb, ki so jih pripovedovali starejši, sem jih osrečila in s tem njim in sebi pregnala sive oblake.
Ker pa je življenje kot tako polno preizkušenj, se je tudi celoten Program MEPI soočil z eno veliko oviro. Novi koronavirus nas je vse postavil pred neizogibne izzive, ki smo jih morali premagati. V času spomladanske izolacije MEPI ni prenehal s svojim delovanjem. Vsak posameznik je poiskal možne rešitve v dani situaciji in tako smo skupaj prebrodili to obdobje. Veliko se nas je prilagodilo tako, da smo s svojimi aktivnostmi lahko nadaljevali na daljavo.
Na odpravi je bilo fantastično, čeprav do zadnjega nismo vedeli, ali jo bomo zaradi zdravstvenega stanja sploh izpeljali. Skozi dva dneva izzivov so se stkala prijateljstva z vezmi, trdnejšimi od železa. Naučili smo se prilagajanja skupini, poslušanja drugih in solidarnosti. Spoznali smo skrite kotičke Slovenije, za katere sicer ne bi vedeli, da obstajajo.
In s skupnimi močmi smo uspeli, kot sem uspela jaz na bronasti stopnji. Tako nepozabne izkušnje nisem mogla kar tako zaključiti, zato se sedaj podajam novim življenjskim izzivom naproti kot udeleženka na srebrni stopnji in na MEPI taborih.
Iz moje zgodbe lahko izvlečemo sporočilo, ki sem ga jaz uvidela pri sodelovanju z MEPI-jem in se mi zdi najpomembnejše: »V življenju je najpomembneje, da se v vseh navidezno brezizhodnih situacijah potrudimo in napnemo vse moči, da najdemo izhod iz nje. Kajti nad vsaki mi vrati je okno. Na koncu vsakega predora posije luč.«
Tudi zdaj, ko se ponovno srečujemo s spomladanskim scenarijem, imamo udeleženci veliko možnosti za nadaljevanje svojih aktivnosti na daljavo. Tokrat je sicer nekoliko drugače, saj smo se že vsi naučili, da se da najti izhod tudi v tovrstnih razmerah in da nič ni nemogoče. Navsezadnje smo ravno Mepijevci tisti, ki se radi podajamo novim izzivom naproti.
Skupaj in s solidarnostjo bomo zmogli, ker smo sami ravno to, kar damo drugim.
