MEPI in narava. Dva neločljiva pojma, ki prav dolgo ne moreta sobivati, ne da bi se prekrila. Če MEPI ne more funkcionirati brez narave, pa bi si lahko tudi narava pomagala z MEPI-jem in izkoristila vez, ki jo stke z nami, Mepijevci. Takole sva o tem, kako nama je MEPI pomagal razumeti, kaj lahko storiva za naravo, razmišljala Julija Vrtar in Job Stopar.
Julija: Vsak od nas se kdaj odpravi na sprehod v gozd, pohajkovat po hribih ali pa vsake toliko med počitnicami namoči prste v morje. Vsak od nas se zaveda, da je narava brezpogojen vir lepote, miru in občutka domačnosti. Si na težak, stresen ponedeljek, ko ste v službi obdani s papirji, predstavljate, kako prijetno bi bilo stati pred prehodom za pešce, poslušati tuljenje siren, trobljenje naveličanih voznikov in prepiranje mimoidočih? Tudi jaz ne. V svojih sanjarjenjih sedim na travniku sredi gozda ali pa nabiram žulje na poti v hrib. Pobeg v naravo nam je neka samoumevna fantazija na težke dni. Pa vendar obstaja nek vidik narave, ki ga opaziš šele, ko na prvi MEPI odpravi prehodiš tistih trideset kilometrov. Narava je omejena, ob vaseh je polna smeti in pa najhujši del … počasi izginja. Ne spomnim se trenutka, ko sem pobrala prvi papirček med hojo po neznanem terenu, ampak nedvomno se spomnim, kako se je po tisti odpravi name jezila mami, ker sem kup papirčkov pred pranjem pozabila izprazniti iz hlač. Neka skupina se je na naslednji odpravi odločila, da bo za namen nabirala smeti in beležila, na katerih območij jih je bilo največ. Potem smo imeli zimski izlet na Komno in iz čiste navade je vsak od nas pobral papirčke ležeče ob poti. Počasi smo skupaj začeli spreminjati svet. Mnogi izmed nas najverjetneje ne bomo počeli nič neposredno povezanega z varovanjem narave, ampak vsak od nas jo bo zaradi prekrasnih spominov v njej želel ščititi. Nekateri z osveščanjem drugih, drugi s pobiranjem plastenk in papirčkov, tretji prek različnih kampanj in gibanj, ostali pa na tisoč in en drugačen način. Ampak v nekaj sem zagotovo prepričana. Vsak izmed nas bo naravo spoštoval in ji po svojih najboljših zmožnostih poskušal pomagati. Zakaj? Zaradi Programa MEPI in vseh lepot narave, ki smo jih zaradi tega imeli privilegij spoznati.
Job: Če sem pred vstopom v Program MEPI naravo razumel le kot nekaj površinskega in odmaknjenega, sem skozi leta programa ugotovil, da smo tudi sami njen sestavni del in da je zelo pomembno, da jo ohranimo še za prihodnje rodove. Med odpravami smo bili skoraj vedno obdani z naravo in dodobra odmaknjeni od celotne civilizacije, tako pa smo dobili priložnost, da res začutimo njeno moč in ob dnevih na trenutek monotone hoje in občudovanja stvaritev narave spoznamo, kako pomembna je in kaj lahko zanjo naredimo. Pogosto je že dovolj, da damo naravi glas, ki ga sama nima. Mladi, ki naravo poznamo in nam pomeni nekaj več kot le zeleno ozadje na naših Instagram slikah, smo osebe, ki bi se zanjo lahko borile in se jo trudile zaščititi, saj sami dobro vemo, koliko nam pomeni in kaj nam lahko da. V skupini smo se na odpravah večkrat odločili tudi za namen, s katerim smo naravo okoli nas še bolje spoznali. Tako smo na primer dokumentirali favno na poti in se ustavili in preučili vsako majhno žuželko in vsakega metulja, skratka tudi najmanjše delčke narave, in tako spoznali njeno kompleksnost in raznovrstnost, ki jo moramo ohranjati. Skozi leta opravljanja prostovoljstva sem tudi ugotovil, da z nekim ciljem ni težko svoj čas prostovoljno nameniti neki dejavnosti in bi tako v prihodnosti z veseljem pomagal tudi na naravovarstvenem nivoju in h temu spodbudil tudi ostale mlade, sploh pa Mepijevce.
