Spoznala sem, da biti najšibkejši člen ni sramotno, temveč še dodatna spodbuda in možnost, da drugim dokažem več.
Nika Brance, udeleženka programa MEPI na I. gimnaziji v Celju, je z nami delila svojo zgodbo in najboljše MEPI izkušnje.
Ko sem v 9. razredu osnovne šole prvič slišala za MEPI, sem se nemudoma morala prijaviti. Pritegnila me je ideja, da se bom spopadala z drugačnimi izzivi, ob tem pa spoznala nove prijatelje in pridobila izkušnje, ki mi bodo koristile kasneje v življenju. Sem oseba, ki težje sprejema spremembe in se privaja na novo okolje, zato se mi je MEPI zdel odlična priložnost, da to spremenim.
Do sedaj sem že opravila bronasto in srebrno stopnjo, zdaj pa se preizkušam na zlati. Največji izziv, a hkrati tudi najlepše doživetje mi predstavljajo pustolovske odprave. Pred MEPI-jem si sploh nisem znala predstavljati, kako bi preživela večdnevno hojo s težkim nahrbtnikom. Z vsako odpravo sem vedno znova premagovala sebe in spoznavala svoje meje.
Najbolj edinstvena odprava je bila zagotovo odprava na Madeiri, od koder smo odnesli res lepe spomine in še dodatno ozavestili vse, česar smo sposobni. Zame je bila ta odprava kar naporna. Hodila sem počasneje od ostalih članov skupine, kar mi je na začetku predstavljalo nekaj težav. Vedela sem, da hodimo počasneje zaradi mene in to me je sprva precej motilo. Čeprav so bili vsi zelo razumevajoči in so mi tudi želeli pomagati nositi nahrbtnik, sem se počutila slabo. A sem spoznala, da biti najšibkejši člen ni sramotno, temveč še dodatna vzpodbuda in možnost, da drugim dokažem več. S pomočjo soudeležencev in naših enkratnih mentoric in mentorjev je bilo vse skupaj še lažje, saj so nas ves čas podpirali in bodrili, da nismo obupali. Ko smo zadnji dan prispeli na cilj, je bil občutek neverjeten. Zavedanje, da nam je uspelo doseči tisto, za kar smo se tako dolgo pripravljali, je bilo neprecenljivo.
MEPI mi predstavlja potovanje, na katerem sem spoznala izjemne ljudi, ki so vplivali ali še vplivajo na moje življenje, in zanje bom vedno hvaležna. Naučila sem se, kako pomembno je, da si znamo zastaviti cilje, ki nas (lahko) pripeljejo do uspeha. Predvsem pa sem vesela, da ostajam odprta za nove zamisli in ne obupam zlahka. “ Nika Brance
Nika pa v njeni družini ni edina, ki je prepoznala posebnosti programa in njegove učinke. Svoje odobravanje ter pogled na program MEPI je z nami delila tudi njena mama Katka.
Prepričana sem, da je MEPI – ravno v teh kriznih časih – prava pot za našo mladino!
